3D tisk: rezervni deli

Zadnje čase največ natisnemo rezervnih delov. Ljudje počasi spoznavajo (spoznavamo), da je ravno tu tehnologija 3D tiska zelo, zelo uporabna! Vsi dobro vemo, kako je, ko ti poči kakšen majhen kos plastike v večjem izdelku. Lahko se kar lepo posloviš od njega in vse skupaj zadegaš v smeti. A temu ni več tako! S 3D tiskalnikom in malce spretnosti v risanju se da vsak ta mali delček obuditi k življenju. In kar naenkrat se izdelek lahko popravi, nič več ga ni treba menjati, kupiti novega. V vsakem primeru lahko kar dobro prihranimo. Tako 3D tiskanje tudi lepo sovpada s krizo, kjer več ne mečemo stran vsega, kar le malo diši po obledelem, temveč se ponovno trudimo, da bi stvari popravili, obdržali. Kolikor pa je to načrtovanje rezervnih delov tehnična zadeva, pa  nikakor ne smeš nikoli podcenjevati strank. Nekateri namreč znajo risat. Dobro risat! Si lahko le vesel, da pride izdelek super, čeprav si ga tiskal s podpornim materialom! Ali pa majhen zobniček… se mi zdi, da je bil za kamero! Tudi prav lepo narisan in tudi lepo izveden! Sicer v malce barvasti kombinaciji, ko prejšnja črna ni in ni hotela ven, a stranki je bilo popolnoma vseeno. Je šlo v kamero… Nekateri deli so sicer večji, a precej lahki za narisat – tole vzame precej več časa za tiskanje, kot pa za risanje, ker zadeva ni majhna! Je pa seveda tudi druga stran – ko risanje porabi parkrat več časa, kot pa samo tiskanje! Ko že same natančne meritve vzamejo več, kot tiskanje, kaj šele risanje v SketchUp-u! Ja, tu bi 3D skener res prišel prav! Morda smo zato takih še najbolj veseli – ko iz obledelega, zlomljenega in pokvarjenega kosa nastane nov, novcat! Ki nato celo deluje in je zaslužen, da je precej večji izdelek ponovno uporaben. Ja, takih zadevščin se veselimo. Ko je nekaj uporabno, ko so ljudje zadovoljni. Aleš Kermauner, Simbiont...
več o tem

3D tisk: spet držala!

Ponovno ena o držalih. Smo do sedaj sploh kakšno rekli o držalih? Mislim, da ne, vsakokrat smo jih na hitro odpravili. Celo naredili smo jih nekaj, a prav nobeno ni bilo tisto pravo. Tudi tole držalo – če se temu sploh lahko reče držalo – ne: Temu se res težko reče držalo, kajne?  Saj se je izkazalo za povsem ok, a le za manj težke filamente, tja do 1kg. Za tisti veliki, 2.3 kilski filament tole že ni bilo več dovolj dobro. Je pretežak in že preveč pritiska na podlago, preveč trenja, da bi bilo vse ok, extruder pa potem ni dovolj močan. Tako mi je parkrat strgalo filament, da je počilo, kot da se je nam je kdo zaletel v Pixno in da je konec sveta. Sem imel počasi vsega dovolj. A na žalost nisem prav iznajdljiv človek v teh tehničnih zadevah, pojma nisem imel, kaj bi lahko naredil. Na spletu sicer najdeš milijon rešitev, a so nekatere tako vesoljske, da bi bilo lažje narediti shuttle… Koleščka, prenos, visenja, ogrodja, ni da ni. Pa smo šli potem na dopust, malo spucat glavo. O, je pomagalo! Ko sem prišel domov, je bila ideja skoraj na dlani. Tadeji sem samo na približno omenil, kaj bi rad in naslednji dan me je že čakala slika ter vprašanje: nekako takole? Opa! Ja, nekako takole! Takoj sva se lotila tiskanja in ven je prišlo tole :   Sem sicer našel prelep štil – ravno temu namenjen – v naši metli a bi ga moral razrezat in mi ga je bilo škoda, kar nekako je prelep. Pa še prelahek, se ti zdi, da se bo kar takoj polomil. Pa še brez metle bi ostali. In sem skočil v lopo gledat, če imamo kaj neuporabnega in že dolgo nedotaknjenega. Tega bi morali biti vedno dovolj, kajne? Oh, seveda, v lopah se najde vsega vraga. Tudi kakšna grda železna palica, ki pa bo ravno prav za naš mali projekt! Pritrdimo jo še na drugi strani in hopla! To je to! No, no… preden pade kakšna pripomba – tole je samo slikano postrani. Zadeva je povsem ravna! Preverjeno, ravna: No, vsaj upam… Skratka, držalo zgleda super, zaenkrat tudi “dela”, bomo pa videli, kako se bo vse skupaj obnašalo takrat, ko bo tiskalo brez nadzora. Ko nikogar ni in tiskalnik sam ustvarja, takrat se namreč najlaže pripetijo kakšne neumnosti, o katerih lahko potem le ugibaš.  Tile navitki filamenta...
več o tem

3D tisk: uporabnost

GPS napravice so moja slabost. Kot da jih ne bi imel že kar nekaj, sem zadnjič šel in nabavil spet eno novo škatlo. Mi je bilo potem še nekaj časa žal, ker sem padel na finto akcije, ampak zadeva je bila *res* poceni. Drugače take “zastarele” naprave že ne bi kupoval … Seveda pa k vsaki taki napravici spada zraven še kup opreme. Baterije, nosilci, pripomočki itd. Pri nekaterih proizvajalcih dobiš pač samo osnovo, vse ostalo pa potem še doplačaš. Ampak pri nas imamo pa 3d tiskalnik! Kaj pa, če … ?!  In sem – ravno ob bok članku na 3D tisk za vse – se spravil in dodatke, ki jih potrebujem, natiskal kar lepo sam. Najprej nekaj googlanja – morda pa je zadevo že kdo narisal? Seveda, jasno, vse je že narisano! Nosilec za kolo, nosilec za nahrbtnik, to je to. Hmmm, pa še tale držala za baterije znajo biti zanimiva! S čim pa naj tole vse natisnem? Odločil sem za ColorFabb-ov XT, ki je različica ABSja in je prav posebej močan filament. Pa še ravno v 3D tiskalniku je bil – to je najbrž prevagalo, če smo čisto pošteni … Sicer je prozoren, a nič ne de, saj ni treba, da se vidi! Najprej natisnemo držala za baterije potem nosilec za kolo nato še dva nosilca za nahrbtnik! Hmmm, tale dva nosilca pa hecno zgledata. No, da probam gor dat Garmina … Opla! Ne gre? Hm?! V polnem navdušenju nisem nič kaj dosti gledal ali preverjal, kar je bila seveda napaka. Natisnil sem vse, kar mi je prišlo pod roko, zraven pa sem pozabil, da niso vse naprave enake. Tako sem najprej natisnil dva nosilca, ki sta za starejši tip Garmina. Eh, na napakah se učimo, kajne? V drugo je bil nosilec za nahrbtnik ok. Brez vezic pa tako ali tako ne gre. Akumulatorčki so mi zdaj super všeč. Se ne bodo več izgubljali povsod po nahrbtniku! Imam zdaj vse? Ok, gremo stestirat zadevo! Na biciklu kar dobro zgleda. Celo zadel sem pravi obseg krmila in našel pravilne vijake za pritrditev! Pa še zavezan je naokoli, če slučajo vse skupaj odpove, razpade ali kaj podobnega. Zdaj se bo treba le še vozit, kajne? No, povsem druga stvar pa je nahrbtnik. Tu me ne bo treba spodbujat, več ali manj ga imam kar naprej na ramah! Moram samo najti pripravno mesto, kje bi bilo najbolje, da ga imam, potem...
več o tem

Od razvoja aplikacij v 3D tisk – sodelovanje z iTehLab: II del

Prispevek je nadaljevanje prvega dela o naših prvih korakih v svet 3D tiska. Vznemirjeni smo čakali januar, se učili modeliranja v 3D programih ter med pisalnimi mizami poiskali prostor za novega Simbiontovca. Potem pa je le prišel dan, ko smo Pixno na dvorišču zamenjali z delavnikom v prostorih podjetja iTehLab. Ob prihodu smo bili res zanimiva ekipa; za najmlajšega programerja in oblikovalca je bilo dogajanje vznemirljivo, a definitivno prezgodaj, da bi pokazal kaj več zanimanja. Aleš, kot najstarejši in najzrelejši član ekipe se je veselil lotanja, tega namreč že dolgo ni počel, oranžnolaska pa je navdušeno kimala in se zraven potihoma spraševala, kaj je to, lotanje? S pogledom na mrzlo in zaspano Ljubljano z vrha visoke stolpnice v prostorih iTehLaba smo se z Lovrom lotili sestave 3D tiskalnika. Bil je prijazen, nič ni pokazal, da se mu zdimo nenavadna ekipa in zelo vzpodbudno je verjel v našo sposobnost iz vijakov na mizi sestaviti delujoč 3D tiskalnik. Majhni delčki, spoji, deli ohišja, vijaki in matice, vse je že čakalo na nas. Pri iTehLabu so komponente razdelili na manjše kupčke potrebščin, ki so se ujemali z navodili za posamezno stopnjo sestavljanja 3D tiskalnika. Nekateri deli so nastali s 3D tiskom kar pri njih, v podjetju (kar je bilo super, saj smo nekaj malega tudi polomili, Lovro pa je to brez problema znova 3D natisnil). Začeli smo z najmanjšimi paketki, da se počasi privadimo. Vsak je vzel že pripravljen kupček delčkov, majhen izvijač in še manjše matice ter s pomočjo navodil delal, kot je pisalo. Bilo je delavno, a prijetno, kot pri sestavljanju tistih, zapletenejših modelov Lego kock, kjer slediš navodilom in na koncu ustvariš nekaj čisto posebnega, dih jemajočega. Pri tem je bila Lovrova prisotnost ključna, saj je 3D tiskalnik odprtokoden, in se kar naprej nekaj spreminja ter izboljšuje, navodila pa pri tem rada zaostajajo. Sem in tja je bila tako kakšna luknja na ohišju odveč, deli so bili poenostavljeni, ali pa je bila dodana kakšna ojačitev, ki ni bila označena na sliki. Skratka, če nas Lovro na to ne bi opozoril, bi sami najbrž res kakšen teden doma tuhtali, v katero izmed treh lukenj napeljati en sam kabel. »Prihranek na času je bil velik, zelo velik, ker smo tiskalnik sestavljali skupaj. Vse je šlo tako sproti, delo in spoznavanje vseh tistih milijonov koščkov. Res ne vem, kako bi bilo to brez pomoči… Mesec? Dva?« Aleš Kermauner, Simbiont d.o.o. Sestavljanje je...
več o tem

Od razvoja aplikacij v 3D tisk – sodelovanje z iTehLab

Čeprav nismo noben trendi Start up, saj Simbiont d.o.o. obstaja že kar nekaj let in smo sploh na področju geografskih spletnih aplikacij že stari prekanjeni mački, smo se v jeseni 2013 odločili za en kick off meeting. Po domače, spakirali smo plakate, flumastre in pižame ter se odpravili na motivacijski vikend. Odločeni smo bili, da v letu 2014 še bolj izkoristimo potencial našega podjetja, pogledamo onkraj izdelave spletnih strani ter poiščemo nekaj novega in vznemirljivega. Vsi smo si bili edini, da želimo nekaj izdelovati, ne samo preprodajati. A saj vemo, IT fantje in punce smo ljudje mehkejših tehnologij, radi tipkamo, bolj težko pa surovo tolčemo, režemo, žagamo… Nekaj plakatov in hudih debat kasneje smo bili vse bolj odločeni, da se res preizkusimo v edini tehnologiji, kjer samo s tipkovnico in miško prideš do najbolj raznolikih izdelkov. Odločitev je padla, vstopili bomo v svet 3D tiska. Najprej smo samo previdno kukali v ta novi svet, spraševali Google o tem, kaj 3D tiskalniki zmorejo, koliko so natančni, kaj si lahko privoščimo… Bili smo že pošteno zmedeni, saj je bilo konkretnih slovenskih virov zelo malo, iskanje odgovorov je bilo težje kot se je sprva zdelo. Nato pa smo naleteli na zelo zanimivo povabilo, podjetje iTehLab je razpisalo brezplačno delavnico. Na programu je bila predstavitev 3D tiska in njihovega tiskalnika, skratka obljubljali so odgovore na vsa naša vprašanja in to brezplačno! Navdušeno smo se prijavili in čakali na pomembno soboto. Malo smo se tudi bali, da gre le še za eno izmed številnih le na videz informativnih in zelo prodajnih promocij. No, izkazalo se je, da so bili naši dvomi povsem odveč. Delavnica je bila vse to, kar so obljubljali in še več. Prvič smo videli 3D tiskalnik pri delu, otipali materiale – filamente, si pogledali vzorce izdelkov, vprašali o omejitvah 3D tiska ter o priložnostih, ki se odpirajo. Predstavljali so odprtokodni 3D tiskalnik, ki temelji na modelu Mendel Prusa, ki so ga še izboljšali in mu, za veliko boljše rezultate, sami dodali zaprto ohišje. Vse kar delajo, je odprtokodno in takšen, menijo, bi tudi moral biti svet 3D tiska. Ideje se širijo, več glav več ve in vsem nam bo bolje, če se ne bomo skrivali za zaprtimi vrati podjetja, je mišljenje, ki ga delimo tudi v Simbiontu. »Predstavitev priporočam vsem, ki želijo iz prve roke spoznati tehnologijo 3D tiska. Ker so nam predstavili veliko svojih raziskovalnih izkušenj in uporabnost 3D tiska,...
več o tem

3D tisk: kombinacije materialov

V začetku preizkušaš različne materiale za 3D tiskanje: PLA, ABS, laybrick, woodfill, skratka, vse, kar lahko dobiš. Nato preizkušaš barve, barve take in drugačne, tudi pomladne. Ko pa ti možnosti zmanjka, greš naprej, pogledaš čez rob. Kaj pa kombinacija 3D tiska in kakšnih drugih materialov? Les? Steklo? Pleksi? Kamen? Idej seveda ne zmanjka, a nekje se je treba ustaviti, narediti kak živ izdelek. Da vidimo, kako zgleda, kako se obnaša v praksi in kako materiali sploh pašejo skupaj. Tako smo se naprej odločili, da bo prvi tak realni preizkus 3D tiskan pokal v kombinaciji z lesom. Idejo smo posredovali domžalskim tabornikom, ki so jo z veseljem sprejeli! Prva stopnica je torej osvojena, a do konca stopnišča je še dolga pot! Dvanajst pokalov v dveh barvah in z lesenimi podstavki – o, ja, tole bo kar nekaj dela! Lesni del je prijazno prevzelo Mizarstvo Sušnik, za prvič smo hoteli, da je vse skupaj precej enostavno. Čimbolj enostavno, da se ne bomo izgubljali v dogovorih, meritvah, razlagah in podobno. Že tako nihče ni prav dobro vedel, kako bo vse skupaj izpadlo. Bomo lepili, bomo topili, zatikali? Do takrat smo k sreči že narisali model pokala, rok izdelave pa se je bližal, zato smo morali kar začeti s tiskanjem. A tiskanje ni šlo tako gladko, kot smo si predstavljali in želeli. Pravzaprav je bilo kar naprej nekaj narobe.  Najprej so bile težave z materialom. Material je enak, PLA istega proizvajalca, le različnih barv, a je zaradi tega že povsem drugačen. Rdeča in zelena, obe sta na koncu potrebovali povsem svoje nastavitve. Preveč materiala skozi šobo, premalo materiala, preveč puščanja črt, pretanki sloji… ah, vsak natisnjen pokal je imel v začetku neko napako. In tako se učiš na lastnih napakah. Z vsakim stiskanim pokalom smo vedeli nekaj malega več. Ko smo hoteli zmanjšat curljanje materiala in vlečenje črt, smo tiskalniku “randomize starting points” kar lepo ukinili. Naj vedno začenja na istem mestu, potem ne bo več vlekel toliko črt, smo si mislili. No, črt res ni vlekel, se je pa pri 2-jkah in 3-jkah poznalo tako, da je bila črta, na kateri so bile črke, preprosto pretanka. Malo si grdo pogledal in so črke kar odpadle. Oh. Pa smo potem vrnili presneti “randomize starting points” in so bili črte takoj bolj debele. Seveda nam ni bilo nič jasno, zakaj neki pa zdaj to? Kako pa to vpliva na debelino črte?! Včasih skušaš kaj razumeti,...
več o tem

3D tisk: bili smo na sejmu TSMMF

Sobota, 17. maj, je bila za nas, Simbiontovce, še kako pomembna. S 3D tiskom smo se namreč prvič predstavljali sejemski množici na Trieste Mini Maker Fair-u, sejmu za vse makerje, ustvarjalce regije Alpe-Adria. Čeprav so danes taki časi, da vsak po malem nekaj ustvarja, kreira ali dizajnira in so sobotne ustvarjalne tržnice v mnogih krajih že samoumevne, je bil ta sejem drugačen. Predstavljalo se je veliko 3D tiskarjev, 3D oblikovalcev, pa tudi robotike in ostalih mehatronskih hobijev ni manjkalo. Takih dogodkov pa v slovenskem prostoru zagotovo še manjka (Ali smo sploh pripravljeni nanje?). Za sejem smo izvedeli preko Shapeways-a, kjer se z nekaterimi 3D modeli predstavlja tudi Simbiont. Shapeways se na sejmih za oblikovalce (Maker Fair) predstavlja tako, da stojnico deli s svojimi uporabniki in tudi pri Simbiontu se nam vzajemno sodelovanje vedno zdi dobra ideja. Na povabilo smo se z veseljem odzvali in se lotili priprav. V pičlih 5 dneh smo pripravili in natisnili vizitke, plakate, 3D natisnili še nekaj eksponatov, naredili spletno predstavitev foto svetilke, se opremili s poimenskimi značkami…     Uspešne priprave na sejem: Plakat in imenske 3D tiskane značke so dovolj izstopali Kljub temu, da smo za sejem izvedeli zadnji hip in od Shapewaysa nismo dobili zaresne potrditve, smo bili pripravljeni in se, nevedoč kaj točno lahko pričakujemo, odpravili proti Trstu. Sejma ni bilo težko najti, kajti obalo med Trstom in mestecem Miramare smo že obiskali v lanskem letu. Takrat se nam je točno tu, med pogovorom slučajno porodila ideja o 3D tisku. (Naključje, usoda, znamenje?) Sejem je potekal na napol pokritem dvorišču Kampusa Miramare. Pod belimi šotorčki in pisanimi zastavicami smo se hitro počutili domače. Sodelujoči in organizatorji so bili prijazni, nikogar niso motile občasne dežne kaplje, vsepovsod pa je bilo slišati brnenje napravic in angleško-italijansko čebljanje. Mi smo se pridružili Shapewaysovi stojnici, kjer so nas prav toplo sprejeli in nas ta dan vzeli za svoje. Z nami so delili razstavni prostor, majice, malico in še kaj, mi pa smo v zameno razsvetlili celotno stojnico. Predstavljali smo namreč tudi foto svetilko, naš najnovejši, najsvetlejši in najbolj oseben izdelek do sedaj. Stojnica je bila tako prijetno osvetljena in gneča pred njo je bila iz ure v uro večja. Pa naš prostorček na sejmu? Tole je najbližji pogled na stojnico, saj smo jo v gneči obiskovalcev le stežka jasno fotografirali.   Jasno, Shapeways je eden izmed večjih akterjev na trgu 3D tiska, zato si nismo...
več o tem

3D tisk: DA ali ne?

Kdaj se odločiti za 3D tisk? Kakšni so kriteriji in kaj upoštevati, ko oddate svoje naročilo v 3D tisk?
Zanimivo je, kako še relativno malo ljudi pri nas ve za to, obenem pa nekateri že obvladate modeliranje v najrazličnejših 3D programih in nam direktno v tisk pošiljate že končane, preverjene modele. Tisti vmes pa pogosto sprašujete, kaj sploh je primerno za 3D tisk in kakšne so minimalne količine naročanja…


več o tem

Foto svetilka litofan

Litofan ima že kar dolgo tradicijo, v Evropi pa so začeli nastajati nekje v začetku 19-ega stoletja. Zanimivi izdelki so to, resnično. Sploh, ko ga prvič vidiš si presenečen, saj sam po sebi ne kaže ničesar od tistega, kar pokaže, ko je enkrat osvetljen! Se pa zdi, da sta današnja digitalna fotografija in 3D tisk kot naravni izbor za litofan. Količine fotografij in možnosti obdelave ter učinkovitost in enostavnost izdelave s pravim programjem ter 3D tiskalnikom. Zraven dodamo še škatlo, podstavek in vir svetlobe – pa je dober izdelek zagotovljen! Začeli smo s samim litofanom, kar nekajkrat je bilo treba vse skupaj preizkusiti, da je na koncu prišlo ven nekaj, kar pa je že bilo presenetljivo dobro! Najprej smo ga natisnili bolj kot radovednost, a nam je bilo na koncu vedno bolj všeč. To bi bil lahko povsem svoj izdelek, smo si rekli in počasi nadaljevali. Najprej z ABSom in težavami vihanja nato s kakšnim premajhnim podstavkom, ki se je vse prehitro zlomil… Nato pa nam je že uspelo narediti lepo škatlico z vtikačem za napajanje in umetnim svetilom v obliki LED traku. Tako škatlica lahko stoji na podstavku ali pa je pritrjena na steno. Litofan pa je od škatle neodvisen in se vanjo le zatakne. Zato lahko litofane, ki so tako le kot prednja plošča, enostavno menjavamo, po želji torej. Še podstavek, ki se je na koncu malce zaoblil in izgubil obliko limone pa smo že skoraj na koncu. Pripravljeni! Prvi prototip se nato izkaže za skoraj pravega, še nekaj malega popravkov dodati je potrebno še adapter za napajanje in prototip številka dva je že čisto pravi izdelek! Na koncu pa je potrebno še vse preizkusit v praksi. Vzeti je potrebno eno izmed zadnjih slik, tako, ki še ni nič obdelana, morda je lahko celo napačno postavljena. Pa da vidimo… Naprimer, vzemimo torej nekaj takega, slikano le par dni prej, Budimpešta: Helena se seveda z izborom slike nikakor ne bi strinjala, a slik sploh še ni videla, tako da je bilo tole zanjo in še za koga kar presenečenje! Pridne in strokovno podkovane roke so nato sliko vzele v obdelavo in kmalu je nastalo nekaj, kar je vsaj od daleč spominjalo na litofan. Kako pa bo to v resnici zgledalo, pa še nihče ni vedel… Tisk škatle je šel ok. LED diode so šle ok. Adapter ok. Vtičnica ok. Tisk podstavka – opa, ni ok! Je bilo treba vajo...
več o tem

Pomladne barve

Tokrat smo bili pri nabavi že star mački. Brez težav in problemov torej. Točno smo vedeli kaj, kje in kako.  Edina smola je bila v tem, da ene barve, ki smo si jo zaželeli, niso imeli a zalogi. No, pa smo vzeli drugo, dovolj jih je! Pomlad je in nekako nam dišijo pomladne barve. Vse tiste prve barve – vzorce – smo skoraj že porabili, takole barvasto stvari prav lepe zgledajo. Prav barvasti gumbi so nas dodobra navdušili. In ni bilo druge, kot da naročimo več barv, barv! Nekaj malega je barvic še ostalo, čeprav iz vzorčkov lahko natisneš le kaj manjšega. Dovolj pa bo zdaj rdeče in zelene meni najljubše pa so tako imenovane translucent barve – niso čisto prozorne, le svetlobe dovolj prepuščajo, da se super svetijo. Zraven smo pa naročili še polno bele PLA plastike, da ne bo manjka za testiranje in preizkušanje! Tistale črna pa je TPE mehka plastika, ki je skoraj takšna kot guma. Ampak z njo pa bo kar nekaj težav, že vidim. Težko jo bo spravit skozi tiskalno glavo, zelo težko! Najbrž bo treba več poizkusov in veliko mirnih živcev. Tega pa ni vedno v izobilju, kajne?   Aleš Kermauner, Simbiont d.o.o....
več o tem